Europe Readr
← Nazaj na seznam

26

september
2021

–31

december
2021

Brazilija

Beri na vlaku

Urbana umetniška intervencija, ki so jo navdihnila temeljna izhodišča projekta Europe Readr (književnost, bralna kultura, kritično mišljenje) je vnesla več barve v sistem podzemne železnice v brazilski prestolnici, tako da je 27 književnih del povezala s 27 postajališči. Koda QR bralce usmerja na spletno platformo, na kateri lahko med vožnjo z metrojem berejo knjigo.

Otvoritveni dogodek v Brasilii

Na Univerzi Zveznega okrožja (UDF) v Brasilii je 27. septembra potekal otvoritveni dogodek projekta Europe Readr v Braziliji. Udeleženci so si lahko ogledali vseh 27 grafičnih del, ki bodo v času trajanja projekta kot instalacije večjega formata postavljena na postajah podzemne železnice v Brasilii.

Na grafikah so študentje Oddelka za arhitekturo in urbanizem UDF na osnovno podobo ene od 27 najbolj znanih zgradb ali prostorov brazilske prestolnice projicirali svojo vizijo projektne zamisli ter enega od 27 literarnih del s platforme Europe Readr – v obliki naslovnice in v portugalski jezik prevedene vodilne misli avtorja ali navedka iz knjige.

Udeležence dogodka so nagovorili rektorica univerze UDF prof. dr. Beatriz Eckertt Hoff, veleposlanik Slovenije v Braziliji Gorazd Renčelj, v imenu skupine študentov, ki so pod vodstvom prof dr. Ane Caroline Lima in prof. dr. Marcela Judice pripravili projekt, pa je spregovorila Giovanna Monteiro.

27 intervencij na 27 postajališčih

naslovnica original 1000px
poezija

Pesnik in kritik Ján Gavura je skoval izraz »oko kameramanky« (snemalkino oko) v povezavi z njenim delom predavateljice o filmu. Ta je rahlo zavajajoč za anglofonske bralce, za katere Isherwoodova izjava »Jaz sem kamera« pripada neki drugi dobi književnega realizma. Mária nikakor ni realistka v tem smislu. Seveda zna menjavati vizualne perspektive znotraj ene same pesmi, za približevanje in oddaljevanje. Pesem 'Threatened Species' (Ogrožene vrste) se začne s pogledom iz vesolja v prvi kitici: »Pogled od zgoraj ne pripada nobenemu bogu / satelitu pa«; medtem ko deseta kitica ponuja že mikroskopski vidik: »preučujemo kožo na obrazih, / zemljevide krvnih žil, kraterje za celice.« Omeni tudi zlitje jaza z okoljem; v Márijinih pesmih so tudi človeška bitja živali in niso ločena od okolja. V njeni poeziji telo pogosto postane zunanja in notranja krajina, jukstapozicija makroskopskega in mikroskopskega pogleda, sorodnega hermetični doktrini »kakor zgoraj, tako spodaj.« Márijino poezijo berem z enakim vznemirjenjem, kot sem pred mnogimi leti prvič bral angleške metafizične pesnike.

James Sutherland-Smith